Od pregledov jeklene zadrževalne posode do CILRT, lokalnih preskusov in meril sprejemljivosti
Če bi dokazovanje tesnosti zadrževalnega sistema začeli pri manometru, bi začeli prepozno. Preden se v jekleni zadrževalni posodi vzpostavi preskusni tlak, mora nekdo vedeti, v kakšnem stanju je njena tlačna meja. Nekdo mora pregledati površine, zvarne spoje, vijake, penetracije in prehode med dostopnimi ter vgrajenimi deli. Prepoznati mora poškodbe zaščitnega premaza, sled zatekanja kondenza, začetno korozijo, nenavadno indikacijo ali spremembo, ki je na prejšnjem pregledu še ni bilo. Ugotovitev mora označiti, fotografirati, ovrednotiti in povezati s sledljivim zapisom.
To delo ne poteka samo na terenu. Pot do pregleda vodi skozi delovne naloge, radiološka dovoljenja, preddelovni sestanek (angl. pre-job briefing-PJB), preverjanje opreme ter dovoljenja za delo na višini in v ozkih ter zaprtih prostorih. Šele ko so znani obseg pregleda, stanje konstrukcije in konfiguracija tlačne meje, lahko preskus puščanja odgovori na svoje vprašanje. Toda tudi takrat ne odgovori na vsa vprašanja.
Celovitost zadrževalnega hrama se ne dokazuje z enim samim preskusom. Dokazuje se z verigo pregledov, meritev, lokalnih preskusov, tehničnega vrednotenja, korektivnih ukrepov in zapisov. Vsak člen te verige odgovarja na drugačno vprašanje.
Ena meja, več različnih vprašanj
Pojma celovitost in tesnost sta tesno povezana, vendar ne pomenita istega. Konstrukcijska celovitost opisuje sposobnost tlačne meje, da ohrani svojo geometrijo, nosilnost in neprekinjenost pri predvidenih obremenitvah. Tesnost pove, ali je puščanje skozi celotno mejo in njene posamezne prehode omejeno na dovoljeno vrednost. Funkcionalnost izolacije pa zahteva še nekaj dodatnega: ventili, tesnila, zračne zapore in drugi zaporni elementi morajo svojo nalogo opraviti v konfiguraciji, v kateri bi bili potrebni ob nesreči.
| Vprašanje | Glavna vrsta dokaza | Kaj se z njim preverja |
| Ali je tlačna meja materialno in konstrukcijsko ustrezna? | program pregledov, vizualni pregledi in druge neporušitvene preiskave | korozija, poškodbe, deformacije, stanje zvarov, vijakov, premazov in kritičnih območij |
| Kolikšna je skupna stopnja puščanja celotne meje? | integrirani preskus puščanja; javni prispevek Pušnika in Guliša zanj uporablja kratico CILRT | integrirana stopnja puščanja celotne meje pri določeni preskusni konfiguraciji in tlaku |
| Kje in koliko pušča posamezna lokalna pot? | lokalni preskusi Type B in Type C, pogosto združeni pod izrazom LLRT | penetracije, njihove tesnilne meje, zračne zapore in izolacijski ventili |
| Ali je zaznana degradacija dolgoročno obvladovana? | trendiranje, korektivni program, popravilo ali zamenjava ter ponovni pregled | razvoj stanja skozi čas in učinkovitost izvedenih ukrepov |
Preskus puščanja zato ne nadomesti pregleda konstrukcije. Tudi pregled konstrukcije sam po sebi ne izmeri dejanske skupne stopnje puščanja. Lokalni preskus posameznega ventila pa ne pove, koliko pušča celotna zadrževalna meja. Šele skupaj ustvarijo tehnično sliko, ki jo je mogoče primerjati z merili sprejemljivosti.
Zakaj geometrija določa način pregleda
Pri Nuklearni elektrarni Krško je primarna zadrževalna tlačna meja samostoječa jeklena posoda razreda MC (angl. metal containment). Obdaja jo armiranobetonska zaščitna zgradba, med njima pa je obročasti vmesni prostor (angl. annulus). Jeklena posoda ima notranji premer približno 32 metrov in skupno višino približno 70 metrov. Sestavljajo jo valjasti del, hemisferična kupola in torisferično dno.
Ta razporeditev ni samo geometrijska posebnost. Neposredno določa, katere površine so dostopne, s katere strani jih je mogoče pregledovati in kje nastanejo območja povečane pozornosti. Ker jeklena posoda večinoma ni v neposrednem stiku z zunanjo betonsko konstrukcijo, je velik del njene površine dostopen tako z notranje strani kot iz obročastega vmesnega prostora. Drugače je pri spodnjem vgrajenem delu in na prehodu med vgrajenim ter samostoječim delom posode. Prav tam je nameščena vlagozaporna plast, tesnilna pregrada, katere naloga je preprečevati vdor vlage v težko dostopen stik med jeklom in betonom.
Javno objavljeni prispevek Lenarta Pušnika in Matije Guliša, Implementation of Containment Inspection Program at NPP Krško, ta prostorski odnos poveže z dejanskim izvajanjem programa pregledov. Njegova vrednost ni samo v opisu zahtev. Pokaže tudi dostop, omejitve, zaporedje dela, uporabljeno opremo, način dokumentiranja in konkretne ugotovitve, pridobljene skozi leta izvajanja programa.
Program, ne posamezen dogodek
Program pregledov zadrževalne posode (angl. Containment Inspection Program, CIP) je del širšega programa pregledov med obratovanjem (angl. in-service inspection, ISI). Za jeklene zadrževalne posode razreda MC se opira na zahteve ASME, sekcije XI, podsekcije IWE. Javni prispevek navaja, da je program v NEK organiziran v desetletnih intervalih, razdeljenih na tri pregledne periode. Do konca posameznega intervala mora biti v celoti izveden predpisani obseg pregledov, rezultati pa ohranjeni kot del dolgoročnega zapisa o stanju komponente.
Program zato ne določa samo, kaj je treba pogledati. Določa tudi odgovornosti, načrte, identifikacijske risbe, postopke, kvalifikacije osebja, način vrednotenja rezultatov in hrambo zapisov. Pregled ni samostojna aktivnost, ki se konča z izstopom iz prostora. Je del časovne strukture, v kateri se današnja ugotovitev primerja s prejšnjo, prihodnji obseg pa se lahko poveča, če se pojavi stanje, ki zahteva okrepljen nadzor.
Desetletni interval CIP ni interval med preskusi CILRT. Gre za dve ločeni vrsti preverjanja z različnima namenoma, ki se na pomembnih mestih povezujeta. CIP spremlja materialno in konstrukcijsko stanje zadrževalne posode, CILRT pa v določeni konfiguraciji meri integrirano puščanje tlačne meje. Stanje materiala in izmerjena tesnost sta povezana, vendar ju ni mogoče dokazovati z eno samo metodo.
Pred vstopom se začne prvi del pregleda
Velik del kakovosti pregleda nastane še preden pregledovalec vidi prvo jekleno ploščo.
Komponente in območja se v izvedbenem načrtu razdelijo v smiselne skupine, na primer na notranjo stran zadrževalne posode in obročasti vmesni prostor. Za izbrano časovno okno se pripravijo delovni nalogi, ki vključujejo risbe, kontrolne sezname, veljavne postopke in dovoljenja za delo. Obseg mora biti usklajen z remontnimi aktivnostmi, radiološkimi pogoji, dostopnostjo in drugimi deli, ki potekajo v istem prostoru.
Pri vstopu v obročasti vmesni prostor ni dovolj samo vedeti, kaj je treba pregledati. Zaradi svojih značilnosti je ta prostor opredeljen kot ozek in zaprt prostor, v katerem je treba pred vstopom preveriti kakovost zraka. Prispevek opisuje vstop dvočlanske ekipe, uporabo svetilk in naglavnih luči, višinsko varovalno opremo ter obvezno seznanitev z načrtom reševanja. Gasilci, odgovorni za reševanje, so obveščeni pred vstopom in po izstopu. Dostop je treba časovno uskladiti tudi z radiološkimi razmerami v bližini kanala za prenos goriva.
Delo pogosto poteka na lestvah, platformah in višinskih dostopih. Osebna varovalna oprema, varovanje pred padcem, zavarovanje inšpekcijske opreme, dozimetra, svetilke in druge opreme zato niso dodatek k pregledu. So pogoj, da se pregled lahko izvede brez ustvarjanja nove nevarnosti za ljudi ali objekt.
Pred začetkom sledi sestanek pred izvedbo del. Ekipa preveri obseg pregleda, zahteve, postopke, delovna dovoljenja ter potrebno varnostno opremo in opremo za izvedbo pregleda. Preglede običajno izvaja dvočlanska ekipa: ISI-inženir in ISI-tehnik oziroma najeti kontrolor za področje ISI. Delo se začne šele, ko vodja izmene delovni nalog odobri za izvedbo in je ta po predpisani poti aktiviran.
To je prvi pomemben korak k preseganju poenostavljene predstave o pregledih med obratovanjem: pregled se ne začne s pogledom. Začne se s pripravo pogojev, v katerih bo pogled sploh zanesljiv.
Pot ob jekleni meji
Pregled dostopnih površin poteka z notranje strani posode in z zunanje strani, iz obročastega vmesnega prostora. Javni prispevek opisuje krožni vzorec pregleda od nižjih proti višjim elevacijam. Pregledovalca med potjo identificirata dostopne plošče, sledita kontrolnemu seznamu in dokumentirata relevantne indikacije, če so te prisotne.
Ko pot vodi mimo druge komponente iz obsega programa, se pregled plošč, ki sestavljajo jekleni plašč, začasno prekine, da se izvede zahtevani pregled te komponente. Vijačna zveza, na primer, spada v drugo kategorijo in zanjo velja strožja zahteva pregleda kot za splošno dostopno površino. Takšna organizacija skrajšuje skupni čas v radiološko nadzorovanem ali omejenem prostoru, ne da bi se pri tem izgubil nadzor nad obsegom.
Na poti niso pomembne samo stene, ki jih tvorijo nizi jeklenih plošč. Pregledujejo se območja penetracij, zvarni spoji, vijaki tlačne meje, premazi, tesnilni prehodi in druge točke, kjer se konstrukcijska geometrija spremeni ali kjer okolje omogoča razvoj degradacije.
Ob koncu dela se preveri, ali je oprema popolna in ali se število kosov ujema z začetnim stanjem. Potrdi se, ali so bile pregledane vse načrtovane pozicije in komponente. Sledita zaključek delovnega naloga in zaključni sestanek, namenjen prepoznavanju morebitnih varnostnih odstopanj ali pomislekov ter dobrih praks.
Pregled je tako hkrati prostorska pot in sledljiv postopek. Če ni mogoče dokazati, kje je pregledovalec bil, kaj je videl in kaj je ob ugotovitvi naredil, tudi sam pogled ni dovolj.
Videti splošno stanje ali pogledati od blizu
Različne metode ne iščejo istega pojava in ne zagotavljajo enake stopnje podrobnosti. Splošni vizualni pregled (GVE; angl. general visual examination) je namenjen oceni celotnega stanja dostopnih površin. Na premazanih oziroma pobarvanih območjih se iščejo luščenje, mehurjenje, odstopanje premaza, sprememba barve in drugi znaki degradacije. Na nepremazanih površinah so pomembni razpoke, obraba, jamičasta ali splošna korozija, zareze, udrtine in druge nepravilnosti.
VT-1 je podrobnejši vizualni pregled. V javnem prispevku je naveden za vijake tlačne meje, na primer vijake prirobnic, in območja, ki zahtevajo okrepljen nadzor. Zahteva ustrezno osvetlitev, omejeno razdaljo opazovanja in preverljivo sposobnost zaznavanja zahtevanih podrobnosti. Izvede se lahko neposredno ali z daljinsko opremo, če je dokazano, da kamera oziroma optični sistem zagotavlja enakovredno ali boljšo ločljivost.
Če vizualni pregled odkrije relevantno stanje, je treba uporabiti dodatne neporušitvene preiskave (NDT). Preskušanje s tekočimi penetranti (PT) je namenjeno zaznavanju diskontinuitet, odprtih na površino. Preskušanje z magnetnimi delci (MT) omogoča zaznavanje površinskih in bližnjih podpovršinskih diskontinuitet v feromagnetnem materialu. Ultrazvočno merjenje debeline omogoča vrednotenje izgube materiala na izbranih območjih in spremljanje meritev po določeni mreži. Javni prispevek med možnimi dopolnilnimi metodami navaja tudi vakuumsko komoro z mehurčnim preskusom (angl. bubble test) in akustično emisijo. Takšne metode lahko pomagajo opredeliti lokalno netesnost ali območje, ki zahteva dodatno raziskavo; pred uporabo mora biti nova metoda ustrezno kvalificirana.
Pomembno pa je nekaj drugega: metoda ne izreče končne sodbe sama. Ustvari podatek, ki ga mora usposobljen človek pravilno razložiti.
Indikacija še ni napaka
Leta 2016 je bila na stiku penetracije odprtine za vnos opreme z ojačitvenim obročem opažena indikacija, podobna razpoki. Po videzu je bilo mogoče sklepati, da je v območju zvara. Dodatna obravnava je pokazala drugačno zgodbo.
Na delu zvara je po izdelavi ostal kos varilne žlindre, ki je bil prebarvan. Sčasoma se je sprostil in ustvaril videz razpoke. Ko je bila žlindra odstranjena, se je pod njo pokazal nepoškodovan zvar. Na izpostavljenem mestu je bila prisotna površinska korozija, ki je bila odstranjena, območje pa očiščeno in ponovno zaščiteno s premazom.
Ta primer je majhen, vendar metodološko pomemben. Pregledovalec indikacije ne sme prezreti, prav tako je ne sme takoj razglasiti za nesprejemljivo napako. Najprej jo mora prepoznati, dokumentirati in ovrednotiti z metodo, ki omogoča razlikovanje med videzom in dejanskim stanjem materiala.
Tak pregled zato ne temelji na dramatičnosti najdbe. Temelji na kakovosti poti od opažanja do tehnično utemeljenega zaključka.
Ko površina obstaja, dostop do nje pa ne
Del jeklene posode je zakrit z notranjimi betonskimi konstrukcijami. Leta 2022 so v NEK poskusili pridobiti dodatne informacije o sicer nedostopnih površinah z daljinsko vodenim pregledovalnim vozilom (angl. crawler), opremljenim s kamero in magnetnimi kolesi.
Poskus je bil le delno uspešen. Neravna površina betonske stene in ponekod preozka reža med konstrukcijama sta omejili gibanje vozila. Primer lepo pokaže realno vrednost daljinske tehnologije. Pregledovalno vozilo lahko kamero ponese tja, kamor človek ne more, ne more pa odpraviti geometrije, zaradi katere je območje težko dostopno.
Delno uspešen pregled zato ni neuspeh brez vrednosti. Pove, katera območja so bila dosežena, kje so meje uporabljene opreme in kakšno rešitev bo morda treba razviti za prihodnji pregled. Tudi omejitev metode je tehnični podatek.
V strokovnem pregledu članka Lenart Pušnik dodaja: Pregled omenjene površine je bil nato izveden z notranje, dostopne strani z uporabo ultrazvoka za merjenje debeline stene. Meritev je potrdila projektno stanje. V tem primeru je bil ultrazvok alternativa vizualnemu pregledu, vendar je bila ta inšpekcijska metoda bolj zamudna.
Vlagozaporna plast na pomembnem prehodu
Pri samostoječi jekleni zadrževalni posodi razreda MC je posebno pomemben prehod med spodnjim vgrajenim delom in samostoječim delom posode. Na tem območju vlagozaporna plast (angl. moisture barrier) omejuje vdor vode v režo med jeklom in betonom ter s tem zmanjšuje možnost skrite korozije.
Na notranji strani posode je v NEK uporabljena elastična tesnilna masa Thiokol, na zunanji strani pa pluta. Pregrada mora omejevati vdor vlage, hkrati pa dopuščati deformacije, ki nastajajo med obratovanjem in tlačnimi preskusi.
Njena lokacija ni prizanesljiva. Izpostavljena je razlitjem, kondenzu, pranju in dekontaminaciji ter mehanskim vplivom pri premikanju opreme. S staranjem se lahko zmanjšata prožnost in oprijem tesnilne mase. Površina za pregrado ni neposredno vidna, zato bi se morebitna korozija lahko razvijala brez očitnega zunanjega znaka.
Prve lokalne razpoke na območju notranje tesnilne pregrade so bile po javnem prispevku zabeležene leta 2016. Od takrat so se ob vsakem remontu izvajali dodatni pregledi, s katerimi so spremljali obstoječe stanje in iskali nove spremembe. Po letu 2018 je bila izvedena začasna zaščita razpok z odpornim premazom, da bi se omejil morebitni vdor vode. Popravljena so bila tudi manjša območja začetne površinske korozije nad pregrado.
Rezultati pregleda med remontom 2022 so pokazali, da obstoječe stanje ni primerno za dolgoročno nadaljnje obratovanje brez zamenjave. Pripravljen je bil načrt ukrepov, izbrana pa zamenjava z enakovredno rešitvijo. Ker pregrada poteka po notranjem obodu jeklene posode in bi celovita zamenjava hkrati ovirala transportne poti, je bilo delo razdeljeno na več remontov.
Med remontom 2024 je bila pregrada zamenjana na dveh območjih v skupni dolžini 30 metrov. Po odstranitvi stare tesnilne mase je bilo mogoče neposredno pregledati prej zakrito jekleno površino. Opažena je bila površinska korozija brez vidnega globinskega napredovanja. Večina odkrite površine ni kazala korozije, oprijem stare tesnilne mase na kovino pa je bil večinoma dober. Avtorja javnega prispevka sta na podlagi ugotovitev ocenila, da je bila zamenjava izvedena pravočasno: obstoječi material ni več učinkovito opravljal tesnilne funkcije, vendar na večjem območju niso nastale korozijske poškodbe in celovitost jeklene posode ni bila ogrožena.
To je eden najboljših primerov, kaj program pregledov dejansko pomeni. Ne gre za čakanje na odpoved. Gre za zaporedje:
opažanje → dodatni pregled → spremljanje skozi več remontov → začasni ukrep → dolgoročna odločitev → zamenjava → neposredna potrditev stanja skrite površine.
Program ni pokazal le, da celovitost jeklene posode še ni bila ogrožena. Omogočil je ukrep, preden bi se iz lokalne degradacije lahko razvila resnejša poškodba.
Tesnost celotne meje in CILRT
Ko govorimo o tesnosti, se pozornost pogosto najprej usmeri v integrirani preskus puščanja. Javni prispevek za NEK zanj uporablja kratico CILRT (angl. Combined Integrity Leak Rate Test). Ameriški regulativni okvir 10 CFR Part 50, Appendix J, preskus tipa A (Type A) opredeljuje kot merjenje celotne integrirane stopnje puščanja primarnega zadrževalnega sistema. Po namenu CILRT ustreza temu preskusu.
Javni prispevek navaja, da je CILRT v pristojnosti operative, da se izvaja v skladu z lastnimi postopki elektrarne in tehničnimi specifikacijami ter da se pri njem vzpostavi projektni nadtlak 3,15 kp/cm², kar je približno 0,309 MPa. V času, ki ga prikazuje prispevek, je bil zadnji navedeni preskus izveden leta 2016.
Javni zapis URSJV z dne 21. novembra 2024 navaja, da je bil interval CILRT podaljšan z 10 na 15 let. Tehnične specifikacije ob tem zahtevajo vizualno kontrolo dostopnih površin petkrat v petnajstletnem obdobju, torej enkrat na tri leta, ter pregled dostopnih zunanjih in notranjih komponent pred vsakim CILRT. Sprememba se nanaša na program tlačnih preskusov in z njim povezane vizualne kontrole; ne spreminja desetletne intervalne strukture programa CIP po IWE.
Lenart Pušnik v strokovni dopolnitvi pojasnjuje, da se inšpekcije po programu CIP izvajajo neodvisno od tlačnega preskusa in vizualnih kontrol oziroma obhodov, ki jih izvaja osebje proizvodnje oziroma operative. Prav tlačni preskus in ti obhodi so opredeljeni v tehničnih specifikacijah. Osebje, ki izvaja obhode, nima formalnih kvalifikacij VT- oziroma NDT-kontrolorjev, kakršne ima osebje oddelka za med-obratovalne preglede (ISI). Inšpekcije po programu CIP so takšne narave, da se v vsaki pregledni periodi pregleda 100 % zadrževalnega hrama, enkrat v intervalu pa vse penetracije, vijačni material in druge predpisane komponente. V praksi to pomeni, da se ob vsakem remontu pregleda približno 50 % jeklenega plašča in nekaj penetracij; v desetih letih oziroma enem intervalu se tako opravi šest inšpekcij po programu CIP. CIP je sestavni del programa ISI, ki je v tehničnih specifikacijah obravnavan na drugem mestu.
V tabeli javnega prispevka je za preskus iz leta 2016 kot merilo navedena vrednost 0,75 La oziroma 0,150 % na 24 ur. Pri tem La pomeni največjo dovoljeno stopnjo puščanja pri tlaku Pa, določeno v tehničnih specifikacijah. Zgornja meja zaupanja (UCL) znaša 0,034 % na 24 ur. Neposredno razmerje med 0,034 in 0,150 je približno 22,7 %. Tabela kljub temu navaja končni rezultat 26,35 % vrednosti 0,75 La; pripadajoča opomba pojasni, da so vanj vključeni tudi dodatki zaradi puščanja (leak penalties) iz lokalnih preskusov za penetracije, ki niso bile pripravljene za konfiguracijo CILRT. Ker posamezne vrednosti teh dodatkov in način izračuna v javnem viru niso objavljeni, končnega odstotka iz razpoložljivih podatkov ni mogoče podrobneje neodvisno rekonstruirati.
Rezultat je mogoče razumeti samo skupaj s konfiguracijo preskusa, uporabljeno metodo, merilno negotovostjo in merilom sprejemljivosti. Številka brez tega okvira lahko zveni natančno, vendar ne pove dovolj.
Prav zato Appendix J zahteva pregled dostopnih notranjih in zunanjih površin pred preskusom tipa A (Type A). Če obstaja dokaz konstrukcijske degradacije, ki bi lahko vplivala na celovitost ali tesnost, je treba stanje najprej obravnavati. Tlačenje ni nadomestek za vizualni pregled in ni metoda za ugotavljanje, ali je poškodovan premaz, ali se za tesnilnim prehodom zadržuje vlaga oziroma ali se je na lokalnem območju začela izguba materiala.
CILRT odgovarja na vprašanje, koliko pušča celotna preskušana meja v določeni konfiguraciji. Ne pove pa sam, katera posamezna pot je odgovorna za lokalno puščanje, niti ne nadomesti dolgoročnega spremljanja materialnega stanja.
Lokalna tesnost penetracij, zračnih zapor in ventilov
Zadrževalna posoda ne more biti neprekinjena jeklena lupina. Skoznjo morajo potekati cevi, električni vodi, instrumentacijske povezave, prezračevalne poti in dostopi za ljudi ter opremo. Vsaka penetracija mora ohraniti zahtevano funkcijo prehoda, hkrati pa ostati del zadrževalne tlačne meje.
Tu nastopijo lokalni preskusi puščanja. Appendix J razlikuje med preskusi tipa B (Type B) in tipa C (Type C). Tip B je namenjen lokalnim tlačno zadržujočim in tesnilnim mejam penetracij, med katere sodijo tudi zračne zapore in njihove tesnilne površine. Tip C je namenjen merjenju puščanja skozi izolacijske ventile zadrževalnega sistema. Tlak se pri lokalnem preskusu vzpostavi na posamezni komponenti ali preskusnem volumnu, zato je mogoče določiti stanje konkretne poti puščanja.
V strokovni rabi se za lokalne preskuse tipa B in tipa C pogosto uporablja skupni izraz LLRT (angl. Local Leak Rate Test). V tem članku je izraz uporabljen kot splošna oznaka vrste preskusov, ne kot navedba naslova konkretnega internega postopka NEK. Toda oznaka “lokalni” ne pomeni “manj pomemben”. Celotna zadrževalna meja je sestavljena prav iz teh lokalnih detajlov. Tesnilo zračne zapore, sedež izolacijskega ventila ali meja penetracije so majhni v primerjavi s površino kupole, vendar lahko predstavljajo neposredno pot z ene strani tlačne meje na drugo.
Lokalni in integrirani preskus se zato ne podvajata. Dopolnjujeta se. CILRT pokaže vedenje celotne preskušane meje, LLRT pa omogoči nadzor posameznih poti, primerjavo njihovega vedenja skozi čas in ukrepanje na konkretni komponenti.
V javni tabeli rezultatov CILRT je pri meritvah iz let 2007 in 2016 dodana opomba, da so bili upoštevani dodatki zaradi puščanja (leak penalties) iz LLRT za penetracije, ki niso bile pripravljene za konfiguracijo CILRT. To je pomembna podrobnost, saj kaže, da končnega rezultata ni mogoče brati zgolj kot neposredno izmerjeno puščanje celotne meje v eni sami konfiguraciji. Upoštevati je treba tudi poti, katerih prispevek je bil določen lokalno in nato vključen v rezultat.
Merilo sprejemljivosti ni samo črta pod rezultatom
Pri preskusih puščanja je merilo sprejemljivosti nujno, vendar samo po sebi še ni celoten program.
Rezultat je treba povezati z dovoljeno stopnjo puščanja, preskusnim tlakom, konfiguracijo komponent, merilno negotovostjo, morebitnimi lokalnimi prispevki in zgodovino predhodnih rezultatov. Če posamezna lokalna pot preseže določeno merilo, sledijo vrednotenje, popravilo ali prilagoditev in ponovni preskus po veljavnih zahtevah. Če se skozi več ciklov pokaže negativen trend, je lahko to pomembna informacija tudi takrat, ko posamezen rezultat še ni presegel merila sprejemljivosti.
Zato dokazovanje ni binarna fotografija “opravil oziroma ni opravil”. Je upravljanje tehničnih dokazov skozi čas.
Pri tem je pomembna tudi ločitev odgovornosti. Javni prispevek navaja, da jekleno zadrževalno posodo v okviru CIP obravnava oddelek pregledov med obratovanjem, CILRT in ostali tlačni preskusi ter obhodi pa so v domeni operative. Betonsko zaščitno strukturo obravnava oddelek gradbenega vzdrževanja. Programi imajo različne nosilce in namene, vendar njihovi dokazi skupaj podpirajo presojo zadrževalnega sistema. Gre za interdisciplinarno nalogo, pri kateri noben posamezen oddelek ne poseduje celotne zgodbe.
Dokaz mora ostati sledljiv
Po končanem pregledu se podatki s kontrolnih seznamov prenesejo v digitalno poročilo. Fotografije in drugi posnetki se shranijo v pregledno dokumentacijo. Če je ugotovljeno odstopanje od pričakovanega stanja, se sproži korektivni program in določijo potrebni ukrepi. Po zaključku delovnih nalog za posamezen remont se pripravi končno poročilo. Javni prispevek navaja tudi posredovanje kopije poročila Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost.
To administrativno zaporedje ni birokratski dodatek k tehničnemu delu. Je tisto, kar omogoča, da ugotovitev ne ostane samo v spominu človeka, ki jo je videl. Fotografija dobi lokacijo. Indikacija dobi oceno. Korektivni ukrep dobi sledljiv zapis. Naslednji pregled dobi izhodišče za primerjavo.
Pri komponenti, katere zahtevana življenjska doba se meri v desetletjih, mora biti mogoče slediti ne samo temu, kakšna je danes, ampak tudi temu, kako se je spreminjala in zakaj je bil posamezen ukrep izbran.
Zadrževalni sistem se ne dokazuje enkrat
Zunanja betonska kupola je najbolj prepoznaven vidni del jedrskega objekta. Dokazovanje funkcije primarne jeklene zadrževalne meje, skrite znotraj nje, pa je skoraj v celoti nevidno.
Videti je treba dovolj zgodaj. Razlikovati je treba med indikacijo in napako. Vedeti je treba, katere površine niso dostopne in kaj uporabljena metoda na njih lahko ali ne more pokazati. Lokalno degradacijo je treba spremljati, preden napreduje v pomembnejšo izgubo materiala. Posamezne poti puščanja je treba preskusiti, celotno mejo pa ovrednotiti v konfiguraciji in pri tlaku, ki imata tehnični pomen. Vsak rezultat mora biti primerljiv, razložljiv in sledljiv.
Zato uspešen CILRT ni zaključek zgodbe. Je eden od njenih najpomembnejših dokazov.
Pred njim stojijo načrt, usposobljenost, dostop, osvetlitev, pregledana površina in pravilno ovrednotena indikacija. Ob njem stojijo lokalni preskusi penetracij in izolacijskih ventilov. Za njim ostanejo zapis, trend in odločitev, kaj je treba preveriti, popraviti ali zamenjati pred naslednjim intervalom.
Zadrževalna meja ni zanesljiva zato, ker je velika. Zanesljiva je, ker se njeno stanje ne domneva.
Dokazuje se. Znova in znova.
Opomba o obsegu
Članek temelji na javno dostopnih virih in na strokovnih dopolnitvah pregledovalca. Ne uporablja internih postopkov, navodil, dokumentacije ali neobjavljenih obratovalnih podatkov. Posamezna izvedbena pojasnila, ki jih je pregledovalec dodal v osnutek, so v besedilu jasno označena kot strokovne dopolnitve; ne predstavljajo uradnega stališča ali institucionalne potrditve.
Avtorsko besedilo, 3D-rekonstrukcija, renderji in diagrami so delo Nine Lovišček v okviru Elite Studio 3D / By the Protocol.
Vir vseh treh fotografij: L. Pušnik in M. Guliš (2024), Implementation of Containment Inspection Program at NPP Krško.
Viri
Pušnik, Lenart, in Matija Guliš. Implementation of Containment Inspection Program at NPP Krško. Proceedings of the 14th International Conference of the Croatian Nuclear Society, 2024, Paper No. 101.
U.S. Nuclear Regulatory Commission. 10 CFR Part 50, Appendix J — Primary Reactor Containment Leakage Testing for Water-Cooled Power Reactors.
U.S. Nuclear Regulatory Commission. Regulatory Guide 1.163, Revision 1, Performance-Based Containment Leak-Test Program. Junij 2023.
Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost. Sprememba TS SR 3.6.1.7 zaradi podaljšanja intervala CILRT. 21. november 2024, dopis št. 3570-4/2023/6. Tematska stran NEK.
CILRT CIP električne penetracije ISI jedrska varnost jeklena zadrževalna posoda konstrukcijska celovitost LLRT NDT Nuklearna elektrarna Krško pregledi med obratovanjem preskusi puščanja tesnost zadrževalnega sistema ultrazvočno merjenje debeline vlagozaporna plast zadrževalni hram
Last modified: 21. septembra 2026
