Pri tipičnem tlačnovodnem reaktorju z velikim suhim zadrževalnim hramom obsežen zadrževalni volumen obdaja prostorsko razvejen reaktorski hladilni sistem. Pri vrelovodnih reaktorjih z zadrževalnim sistemom Mark I ali Mark II se para usmerja v vodni bazen, kjer kondenzacija omeji porast tlaka. Razlika ni arhitekturna posebnost, temveč posledica zasnove reaktorja, predpostavljenega sproščanja mase in energije ter izbranega načina obvladovanja tlaka ob nesreči.
V javnih razpravah se reaktorska zgradba in zadrževalni hram pogosto obravnavata, kot da pomenita isto. V tehničnem jeziku ni tako. Zadrževalni hram opredeljuje njegova projektno upoštevana varnostna funkcija, ne njegova oblika, velikost ali zunanji videz.
Jedrska elektrarna se ne konča pri reaktorju. Toploto, ki se ne pretvori v električno energijo, mora sistem zanesljivo odvesti v okolje. Kaj se zgodi, ko so voda, zrak in drugi pogoji hladnega ponora vse manj ugodni in kaj to pomeni za projektiranje jedrskih elektrarn prihodnosti?
Ko vročina omeji delovanje jedrske elektrarne, razlog praviloma ni pregrevanje reaktorja, temveč količina toplote, ki jo je ob nizkem pretoku in visoki temperaturi reke dovoljeno oddati okolju. Skozi energijsko bilanco, kondenzator in termohidravliko članek pojasnjuje razliko med omejitvijo proizvodnje in izgubo varnostnega hlajenja.
